Nazaj

Urnik treningov

Torek od 17.15 do 18.45

Četrtek od 17.15 do 18.45

Športna dvorana Marof: Aneks C

Ples v paru

V kategorijo plesov v paru spadajo standardni in latinsko-ameriški plesi. Svoj zmagoviti pohod so začeli po letu 1920 v Angliji. Tam so prvič začeli z organiziranim razvojem in standardiziranjem plesnih korakov ter tekmovalnih pravil. Tehnika in osnove modernega športnega plesa so tako produkt dolgoletnega dela predvsem angleških strokovnjakov. Njihova šola plesa pa se je razširila po vsem svetu.

Standardni plesi

Standardni plesi se odlikujejo po eleganci, usklajenem gibanju partnerjev in občutku breztežnosti ter lahkotnega gibanja po plesišču. Izhodišče plesa je naravno gibanje telesa. Za izvedbo plesnih figur je potrebno veliko energije s čim manj vidnega napora. Standardni plesi se plešejo v zaprti drži. Značilno za njih je, da sta plesalec in plesalka v stalnem stiku, tesno drug ob drugem. Za standardne plese je značilno veliko premikanja po prostoru, in sicer po navidezni krožnici v nasprotni smeri urinega kazalca.

Latinsko-ameriški plesi

Latinsko-ameriški plesi predstavljajo skupno ime za plese, ki izhajajo iz dežel Latinske Amerike, zlasti Kube, Brazilije, Španije in Severne Amerike. Plesi so največkrat mešanica kultur afriških črncev, evropskih belih priseljencev in južnoameriških Indijancev. Latinsko-ameriški plesi se za razliko od standardnih plesov največkrat plešejo v odprti plesni drži, kar omogoča plesnemu paru več gibalnega in tudi izraznega potenciala. Po tehniki, temperamentu, karakterju in plesnem izrazu se latinsko-ameriški plesi med seboj močno razlikujejo. Koreografije tekmovalcev so sestavljene iz obratov, hitrih sprememb smeri in elementov ravnotežja v paru. Latinsko-ameriške plese se pleše na plesišču v vse smeri, velikokrat pa tudi na mestu. Od standardnih plesov se latinsko-ameriški plesi razlikujejo tudi po kroju oblek.

Med standardne plese uvrščamo:

Počasni ali angleški valček se je razvil iz dunajskega valčka. Posebno pribljubljen je bil v Ameriki in kasneje tudi v Angliji, kjer so ga (kot večino drugih plesov) strukturirali in mu določili tehnične in gibalne zakonitosti. Angleški valček se je prijel predvsem med angleškim plemstvom, kljub temu da je zaradi zaprte drže, ki je ponazarjala objem, dolgo časa veljal za nemoralnega.

Najbolj značilna glasbena karakteristika angleškega valčka je tričetrtinski takt. To pomeni, da ima en takt tri udarce. Gibanje angleškega valčka je izjemno poetično in elegantno, kar dosežemo s tekočim gibanjem skozi prostor, nagibanjem telesa levo in desno ter z močno poudarjenim spustom in dvigom.

Tango je edini standardni ples, ki ne izvira iz Evrope ali Severne Amerike, temveč iz Južne Amerike, točneje iz Argentine. Zaradi različnih korenin so tudi značilnosti plesa drugačne od ostalih štirih standardnih plesov. Tango na primer ne uporablja spusta in dviga, nihanja telesa ali tekočega gibanja po prostoru. Pri tangu imamo ves čas plesanja pokrčena kolena. Tudi drža se razlikuje od ostalih standardnih plesov. Je bolj kompaktna, torej manjša, in tako še bolj ponazarja objem (kar je glavna značilnost bolj tradicionalnega argentinskega tanga). Tango se pleše na močno, odrezavo in temperamentno glasbo, kar se odraža tudi pri gibanju. Glasba je dvočetrtinska, poudarjena pa sta oba udarca.
Kot vsi valčki tudi dunajski valček uporablja tričetrtinski takt, kar mu daje značilen romantičen pridih. Njegove korenine segajo že v 16. stoletje, in sicer med kmečko prebivalstvo Francije. Takrat so ples poznali pod imenom volta. Volta pomeni obrat. Ime nakazuje na glavno značilnost dunajskega valčka, in sicer na konstantno obračanje partnerjev enega okoli drugega. Da je bilo to sploh mogoče, sta morala plesalca stati zelo blizu drug ob drugem v zaprti drži. Zaradi tega se je plesa držal pridih nemoralnosti, Ludvik XIII. pa ga je celo prepovedal na svojem dvoru.

Ples volta se je nato razvijal po svoje, moderna različica tega plesa pa se je pod imenom valček pojavila leta 1754 v Nemčiji. Višek svoje popularnosti je valček doživel na dunajskem dvoru, v njihovih velikih plesnih dvoranah. V 19. stoletju je bil ples že močno uveljavljen, dodatno pribljubljenost pa mu je prinesla lepa glasba Josefa in Johanna Straussa.

Dunajskemu valčku lahko rečemo tudi hitri valček, saj ima tempo kar okoli 180 udarcev na minuto. Zavoljo hitrosti in velikega premika po plesišču ima dunajski valček zelo omejen nabor figur, večji del časa sta to levi in desni obrat ter menjave.

Slowfox (slow foxttrot) izvira iz viktorijanskih časov in je eden najzanimivejših plesov. Na pogled deluje izjemno lahkotno in enostavno, vendar je za to iluzijo potrebno veliko mojstrstvo. Najbolj težavna značilnost tega plesa je počasna glasba, ki zahteva popolno kontrolo telesa. Za slowfox je značilno, da skoraj nikoli ne uporablja priključkov, temveč se neprekinjeno premika in vije po plesišču. Značilni so dolgi koraki, krivulje in močne rotacije telesa, medtem ko je dvig in spust precej manjhen. Posledica tega je zelo elegantno in tekoče gibanje. Tudi slowfox uporablja štiričetrtinski takt, značilen ritem pa mu določa prvi korak v taktu, ki je počasen in se razpotegne skozi dva udarca.
Quickstep se je razvil v 20. letih 20. stoletja kot kombinacija foxtrotta, charlestona, bostona, one stepa in mnogih drugih plesov. Njegov prihod na plesno prizorišče sovpada z razvojem in popularizacijo ragtime in jazz glasbe. Glasbeni vzorci quickstepa so podobni angleškemu valčku, vendar v štiričetrtinskem namesto tričetrtinskem taktu. Quickstep se je pravzaprav razvil kot interpretacija glasbe s hitrejšim tempom, v eni minuti glasbe se namreč zvrsti kar 200 udarcev. Quickstep je zelo dinamičen ples z veliko gibanja po plesišču in gibalnimi prvinami kot so poskoki, teki, križni koraki in druge serije hitrih korakov z veliko dinamike in rotacije.
Med latinsko-ameriške plese spadajo:
Samba je tipičen brazilski ples, ki so ga včasih plesali ob obredih zaklinjanja bogov. Danes je najbolj znan kot karnevalski ples, ki se množično pleše po ulicah Ria de Janeira. V Braziliji je samba narodni ples in jo plešejo v mnogih različnih oblikah. Kot družabni ples se samba prvič pojavi v Evropi leta 1924, množičnost pa doživi šele po letu 1948 s svojo poenostavljeno obliko. Samba ohranja svojo festivalsko naravo in je zato radosten, vesel in razigran ples. Pri sambi pride najbolj do izraza gibanje z boki. Poleg tega ima značilno »bounce« (odbojno oz. zibajoče) gibanje, to je ritmično gibanje medenice, stopal in kolen. Pleše se v dvočetrtinskem taktu, običajno pa naredimo v enem taktu 3 korake. To poudarja izredno ritmičnost in intenzivnost tega plesa.
Cha cha cha se je kot variacija mambe razvil na Kubi. Na zahodu se je prvič pojavil leta 1947. Ritmično ga karakterizira trojni korak, ki mu tudi daje ime. Pleše se v štiričetrtinskem taktu, poudarek je na prvem udarcu.

Cha cha cha odlikuje sproščenost, živahnost in ritmičnost. Ima poudarjen in odrezan (staccato) ritem, zato je zanj značilno direktno gibanje nog in bokov.

Rumba se je razvila na Kubi v 16. stoletju. Njeno gibanje in ritem predstavljata edinstveno mešanico latinskega temperamenta in kulture afriških sužnjev. V 20. letih 20. stoletja je bila rumba prvič predstavljena v ZDA, za moderno zahodnejšo obliko pa je poskrbel sloviti plesni mojster Pierre Zurcher-Margolle.

Rumba je najpočasnejši ples izmed vseh latinsko-ameriških plesov. Glasba je nežna in melodična. Rumbo se pleše v štiričetrtinskem taktu, poudarjen je prvi udarec. Najpogosteje se jo označuje kot romantičen, senzualen in zapeljiv ples. Gibalno jo najbolj zaznamuje t. i. »cuban motion« – ritmično rotiranje bokov v obliki osmice. V rumbi je poudarjeno predvsem gibanje bokov in rok.

Pasodoble se je originalno pojavil v Franciji, vendar se je skozi razvoj bolj približal zvoku, drami in gibanju španskih bikoborb. Pogosto pravimo, da je to ples moškega, saj le-ta zavzame osrednjo vlogo v tem strastnem in teatralnem plesu. Skozi močne postavitve in ukrivljene oblike telesa zavzame plesalec vlogo matadorja. Njegovo gibanje predstavlja ponos, dominantnost in dostojanstvo. Ženska vloga v plesu se spreminja, saj je odvisna od interpretacije korakov. Najpogosteje plesalka predstavlja matadorjevo ruto, bika ali pa plesalko flamenka. Glasba pasodobla je natančno strukturirana na tri fraze in spominja na vojaški marš. Koreografija pasodobla je zato do potankosti prilagojena glasbi. Zaradi vseh naštetih značilnosti se pasodoble pleše skoraj izključno tekmovalno in le redko družabno.
Jive je postal popularen v 40. letih 20. stoletja. Jive je pravzaprav evropska verzija ameriškega jitterbuga in swinga, ki sta se plesala med drugo svetovno vojno. Vsebuje tudi prvine lindy hopa in rokenrola. Najbolj značilne gibalne prvine so trojni korak levo in desno ter zibalni korak nazaj. Za jive je značilen tudi zelo izraziti »bounce« torej odboj, zaradi katerega daje ples občutek lahkotnosti. Je zelo hiter in energičen ples, ki stilizirano izraža divjost rokenrola.